|
PA PA, SREBRO ... MORDA
NASLEDNJE LETO
Septembrski vikendi so vabili v hribe. Na različne lokacie, različne
višine, včasih na sila obljudene, drugič na samotne in skrite planinske
poti. Sem in tja. Kakšen vikend pa se nam je že dozdevalo, da nam
zmanjkuje idej. Prav daleč se nam ponavadi ne da voziti. Čim manj vožnje
in ravno prav hoje, ob takih ciljih smo se najlažje zedinile. Zato smo
bile v avgustu in septembru nemalokrat v Kamniški Bistrici. Do tja ni
daleč, izbira poti pa raznolika. Letos nas je kar nekajkrat zvabilo
Kamniško sedlo.
Septembra se planinske koče zapirajo. Saj ne, da bi nas morala vedno
pričakati odprta postojanka, a ko dnevi postanejo hladnejši, je vsekakor
prijetno, če se lahko pogreješ ob topli peči in čaju ... Prvi oktober je
bil že čisto blizu. In bile smo enotnega mnenja – od takrat dalje pa do
pomladi pa ne bomo prav veliko razmišljale. Kadar ne bo ideje, bo cilj
jasen – Kališče, se ve.
In prav prijetni so bili prvi sprehodi do koče. Srečanja z znanci in
neznanci, klepeti in pozdravi ... Po znanih poteh in med znanimi ljudmi.
Ja, kar malce sem že pogrešala vsa ta naključna srečanja. Sošolce, ki
jih nisem videla že od osnovnošolskih let in sem jih komaj še prepoznala
(ali pa oni mene), naključne znance ... Ja, prav pogrešala sem vsa ta
naključna znanstva, znano pot, ki pa je vendar vsakokrat drugačna. Ne le
v vsakem letnem času, vsak dan, vsak del dnevu odkriva nove skrivnosti.
Če jih seveda opaziš, če jih znaš ali uspeš opaziti. In vedno je
zanimiva.
Prav lepo mi je že kazalo v oktobru. Lani mi je na začetku manjkalo
motivacije, letos pa s tem nisem imela težav. Vreme je bilo vsak vikend
prijazno, ob petkih so sms-i potovali sem in tja in največkrat smo
obstale pri istem cilju. Kališče. Avto že sam zna do parkirišča. Tudi
moji načrti so postajali smelejši – v tej sezoni se obeta toliko dni, ko
bo koča odprta, da imam vse možnosti pricapljati do srebra. Do konca
aprila je še kar nekaj vikendov in prazničnih dni. To bom zmogla, ob tem
pa mi bo ostalo dovolj časa še za kakšen drug hrib, drug potep.
A kaj, ko vsem željam ne uspe pripluti v varni pristan. Nekatere se na
tej poti tudi spotaknejo in razletijo. Račun se ne izide. Kajti tudi
znane poti imajo skrite pasti. Hitri koraki navzdol, oči uprte v
jesenske čare gozda, listje vsepovsod, pod listjem pa ... Spolzke skale,
še bolj spolzke korenine ... Žal nimajo vsi padci srečnega pristanka na
najmehkejšem delu noge (beri riti), ampak se lahko končajo tudi drugače.
Zanimiva izkušnja, ni kaj. Cilji se v hipu spremenijo, čas se ustavi.
Veliki načrti se premaknejo nekam v daljavo, izpuhti sto in ena
obveznost. Vse okrog mene je dobilo povsem nove dimenzije. In
najpomembnejši projekt je postal, kako dospeti do wc-ja. Samo to. Ko so
mi dovolili in pomagali na invalidski voziček, nisem imela nobenih
velikih želja več. Do nadaljnjega.
Zdravnik me je pri viziti potolažil, da me je tako sestavili skupaj, da
bom še lahko hodila na Kališče. Kako malo je treba, da človeku zvabijo
smeh na ustnice.
Puške nisem vrgla v koruzo. Veliko spodbudnih telefonskih klicev mi je
dvignilo moralo na začetku, ko so se mi štirje meseci bolniške, kolikor
mi ji obeta zdravnik, zdeli večnost. Zdaj mineva že šesti teden. Kar
gre. Včasih bi sicer kar zazidala tista strupena okna, skozi katera imam
tako lep pogled na planine, da je prava muka stati doma. Čez teden še
nekako gre, ob vikendih pa misli neprestano uhajajo gor na 1540! No ja,
včeraj je kar šlo, ko je lilo kot iz škafa, kadar nesramno sije sonce,
pa so skomine zelo zelo velike.
Do srebra mi sicer ne bo uspelo, a verjamem, da mi desetka ne uide.
Sezona je še dolga, upanje veliko. Upanje pa umira zadnje, a ne?!
Irena
|
