Nazaj na start!

 

SEZONA 2007/2008
SEZONA 2006/2007
SEZONA 2005/2006
SEZONA 2004/2005
SEZONA 2003/2004
SEZONA 2002/2003
SEZONA 2001/2002
SEZONA 2000/2001
SEZONA 1999/2000
ARHIV
O KALIŠČU
SPONZORJI
POVEZAVE

 

info

 

Gor-dol-gor 2006 12 ur Kališča Fotogalerija Rezultati za KLJUKE
Sezona 2006/2007

     

Junaki Novoletne tekme gor -dol-gor  2006.

 
     

 
         

 

   

10 zapovedi za KLJUKE
            
  avtor: Jože Jenko

 

Včasih človek nerodno stopi, potem pa ...

 

PA PA, SREBRO ... MORDA NASLEDNJE LETO


Septembrski vikendi so vabili v hribe. Na različne lokacie, različne višine, včasih na sila obljudene, drugič na samotne in skrite planinske poti. Sem in tja. Kakšen vikend pa se nam je že dozdevalo, da nam zmanjkuje idej. Prav daleč se nam ponavadi ne da voziti. Čim manj vožnje in ravno prav hoje, ob takih ciljih smo se najlažje zedinile. Zato smo bile v avgustu in septembru nemalokrat v Kamniški Bistrici. Do tja ni daleč, izbira poti pa raznolika. Letos nas je kar nekajkrat zvabilo Kamniško sedlo.
Septembra se planinske koče zapirajo. Saj ne, da bi nas morala vedno pričakati odprta postojanka, a ko dnevi postanejo hladnejši, je vsekakor prijetno, če se lahko pogreješ ob topli peči in čaju ... Prvi oktober je bil že čisto blizu. In bile smo enotnega mnenja – od takrat dalje pa do pomladi pa ne bomo prav veliko razmišljale. Kadar ne bo ideje, bo cilj jasen – Kališče, se ve.
In prav prijetni so bili prvi sprehodi do koče. Srečanja z znanci in neznanci, klepeti in pozdravi ... Po znanih poteh in med znanimi ljudmi. Ja, kar malce sem že pogrešala vsa ta naključna srečanja. Sošolce, ki jih nisem videla že od osnovnošolskih let in sem jih komaj še prepoznala (ali pa oni mene), naključne znance ... Ja, prav pogrešala sem vsa ta naključna znanstva, znano pot, ki pa je vendar vsakokrat drugačna. Ne le v vsakem letnem času, vsak dan, vsak del dnevu odkriva nove skrivnosti. Če jih seveda opaziš, če jih znaš ali uspeš opaziti. In vedno je zanimiva.
Prav lepo mi je že kazalo v oktobru. Lani mi je na začetku manjkalo motivacije, letos pa s tem nisem imela težav. Vreme je bilo vsak vikend prijazno, ob petkih so sms-i potovali sem in tja in največkrat smo obstale pri istem cilju. Kališče. Avto že sam zna do parkirišča. Tudi moji načrti so postajali smelejši – v tej sezoni se obeta toliko dni, ko bo koča odprta, da imam vse možnosti pricapljati do srebra. Do konca aprila je še kar nekaj vikendov in prazničnih dni. To bom zmogla, ob tem pa mi bo ostalo dovolj časa še za kakšen drug hrib, drug potep.
A kaj, ko vsem željam ne uspe pripluti v varni pristan. Nekatere se na tej poti tudi spotaknejo in razletijo. Račun se ne izide. Kajti tudi znane poti imajo skrite pasti. Hitri koraki navzdol, oči uprte v jesenske čare gozda, listje vsepovsod, pod listjem pa ... Spolzke skale, še bolj spolzke korenine ... Žal nimajo vsi padci srečnega pristanka na najmehkejšem delu noge (beri riti), ampak se lahko končajo tudi drugače.
Zanimiva izkušnja, ni kaj. Cilji se v hipu spremenijo, čas se ustavi. Veliki načrti se premaknejo nekam v daljavo, izpuhti sto in ena obveznost. Vse okrog mene je dobilo povsem nove dimenzije. In najpomembnejši projekt je postal, kako dospeti do wc-ja. Samo to. Ko so mi dovolili in pomagali na invalidski voziček, nisem imela nobenih velikih želja več. Do nadaljnjega.
Zdravnik me je pri viziti potolažil, da me je tako sestavili skupaj, da bom še lahko hodila na Kališče. Kako malo je treba, da človeku zvabijo smeh na ustnice.
Puške nisem vrgla v koruzo. Veliko spodbudnih telefonskih klicev mi je dvignilo moralo na začetku, ko so se mi štirje meseci bolniške, kolikor mi ji obeta zdravnik, zdeli večnost. Zdaj mineva že šesti teden. Kar gre. Včasih bi sicer kar zazidala tista strupena okna, skozi katera imam tako lep pogled na planine, da je prava muka stati doma. Čez teden še nekako gre, ob vikendih pa misli neprestano uhajajo gor na 1540! No ja, včeraj je kar šlo, ko je lilo kot iz škafa, kadar nesramno sije sonce, pa so skomine zelo zelo velike.
Do srebra mi sicer ne bo uspelo, a verjamem, da mi desetka ne uide. Sezona je še dolga, upanje veliko. Upanje pa umira zadnje, a ne?!

Irena